Arhiv za September, 2007

Ciklus filmov Busterja Keatona

Ciklus filmov Busterja Keatona (Kibla, jesen 2007)

Kibla bo letošnjo jesen vsakih štirinajst dni gostila Društvo za razvoj filmske kulture s kinotečnim programom. Društvo je za jesen pripravilo ciklus filmov Busterja Keatona.

Buster Keaton (1895 – 1966) je bil ameriški igralec in režiser in ob Charlesu Chaplinu eden velikanov nemega filma. Njegov zaščitni znak je fizična komedija, podkrepljena s stoičnim neodzivnim obraznim izrazom, s čimer si je prislužil nadimek »veliki kamniti obraz« (The Great Stone Face). Bil je med najinovativnejšimi in najpomembnejšimi osebnostmi v filmski zgodovini. »Entertainment Weekly« ga je ob stoletnici filma prepoznal kot sedmega največjega režiserja vseh časov.

V Mariboru se le redkokdo zaveda, da bi drugo največje slovensko mesto in univerzitetno mesto moralo nuditi gledalcem tudi bogat izbor nekomercialnih sodobnih in referenčni izbor starih filmov. Film lahko aktualiziramo s filmskimi predavanji, okroglimi mizami in diskusijami, ki so nujni pogoj za bolj poglobljeno poznavanja sedme umetnosti in dodatno nadgrajujejo pomanjkljivo, tržno usmerjeno in nereprezentativno prikazovanje filmov. Kar se tiče časa, smo priča »bombardiranju« s spektakularnimi in predvsem predvidljivimi tržno usmerjenimi produkcijami; kar se tiče prostora, živimo v Sloveniji, ki filmu praktično ne posveča pozornosti. Vse to so močni argumenti, ki motivirajo naš mariborski kinotečni eksperiment.

9. 10., torek, ob 20. uri, KIBLA, Kinotečni večer, ciklus filmov Busterja Keatona

Kratki predfilm: presenečenje

Glavni film: Our Hospitality (1923) 74. minut

ZDA, 1923, DVD, 74′, celovečerni igrani film, zgodba: Clyde Bruckman, scenarij in režija: Buster Keaton

Igrajo: Buster Keaton, Joe Roberts, Ralph Bushman, Natalie Talmadge, Joe Keaton in drugi

»Our Hospitality« (Naša gostoljubnost) iz leta 1923, je Keatonov drugi celovečerni film, v katerem si za osnovno premiso vzame znameniti večletni krvavi spor med ameriškima klanoma Hatfieldsov in McCoyev. Svojo fiktivno interpretacijo spora, v katerem je čutiti pridih klasične zgodbe o »Romeu in Juliji«, Keaton prestavi v trideseta leta devetnajstega stoletja na ameriško podeželje, kjer sta družini Canfieldov in McKayev že generacije potopljeni v krvavi spor, ki ga pretrga vrnitev izgubljenega McKayevega sina, ki se ne vede za spor, zaljubi v najmlajšo hči Canfieldov. Film je v veliki meri Keatonova družinska zadeva. V njem ob samem Busterju nastopajo še njegov najstarejši sin, Buster Jr., njegova žena Natalie Talmadge in njegov oče Joe. »Our Hospitality« velja danes za pomemben del filmske zgodovine in hkrati za pomembno točko v zgodnjem razvoju Keatonove samosvoje in kreativne fizične komedije.  

 

Dodatne informacije:

www.filmsko.net,

www.zofijini.net,

www.kibla.org,

www.radiomars.si

  • Share/Bookmark
Objavljeno:miks |16.09.2007 | Ni komentarjev »

Posnetek pogovora o etnološkem filmu

Posnetek pogovora z dr. Naškom Križnarjem o etnološkem filmu V posnetku lahko prisluhnete pogovoru, ki smo ga ob priložnosti projekcije etnoloških filmov v Naskovem dvorcu v Mariboru, pripravili z dr. Naškom Križnarjem

Več na http://www.filmsko.net

  • Share/Bookmark
Objavljeno:miks |4.09.2007 | Ni komentarjev »

O Sovi, varuhinji in slovenski paranoji

Smo Slovenci paranoični? Če naj verjamemo varuhinji Zdenki Čebašek Travnik, potem je odgovor pritrdilen. Po njenih besedah je državljane po aferi Sova strah, da tudi njih zasledujejo, v njenem uradu, še dodaja, pa se praktično vsak dan srečujejo s posamezniki, ki zatrjujejo, da so jim na ta način kršene človekove pravice. »Ljudje so bolj prepričani, da tudi njih zasledujejo, snemajo, opazujejo, preganjajo in ta pojav dobiva kar velike razsežnosti.« Krivec je znan in znova se ga je našlo (tudi) v medijih: »Široko medijsko poročanje o aferi Sova povečuje sumničavost ljudi, ki so nagnjeni k takšnemu reagiranju.«

Situacija je prišla ob bližnjem srečanju s sovami, tako rekoč kot dodatna osebna vzpodbuda pisca teh vrstic. Bizarnost neke informacije ponavadi hitro skopni, če zanjo stoji empirija, na katero se sklicujemo. Pa vendar. Ima varuhinja s takšno diagnozo prav? Je zagrešila kakšno metodološko napako? Je njena izjava sploh smiselna, zadeva njen resor in ali ima politične konotacije? Poskusimo predvsem z metodologijo. Varuhinja, poklicna psihiatrinja, trdi, da obstaja vzročna korelacija med medijsko obravnavo dogodkov, ki poročajo o aferi prisluškovanja, ter mentalnim stanjem državljanov, ki te dogodke spremljajo. Ali pri tem trdi, da lahko kakšna afera poveča vašo paranojo zgolj tedaj, če imate za to že dane preddispozicije in da so državljani Slovenije afero že spremljali kot potencialni paranoiki? Zdi se, da ja: trditev velja za skupino ljudi, že-paranoike, in ti so zdaj prepričani, da jim tajni agenti sledijo. Varuhinja bi namreč lahko menila tudi, da afera prebuja tudi vašo sumničavost in zvečuje število takih oseb – predpostavimo, da spoštovani bralec ni paranoik, sicer pa noben, v skladu z intrinzično naravo tega fenomena, zase ne misli, da je – in to bi seveda pomenilo, da želi »okriviti« afero Sova za vaše psihično stanje. Njena neizrečena poanta je otipljivo nakazana: mediji o njej ne bi smeli (toliko) poročati in za naše skupno počutje bi bilo bolje, da te sploh ne bi bilo. Kar počnejo psihologi in psihoterapevti, je pač zdravljenje s pomočjo odstranitve razloga za vašo psihično motnjo.

Predpostavimo vendarle, da je afera po varuhinjinem prepričanju nevarna le za že-paranoike. Kot bomo pokazali, je v tem pogledu izjava neumestna. Vsaj nekoliko smiselna bi bila, če bi se nanašala na dvig vaše paranoje. Kajti, nenazadnje, kdaj do nje sploh pride? Da psihološka in mentalna stanja rastejo in nastajajo kumulativno in zatorej nismo nujno že bili sumničavi, ko smo začeli poslušati zgodbice o Podbregarju, Ropu, Janši ali Sanaderju, lahko pojasni primerjava s pitjem alkohola: na kateri točki postanete odvisni od njega? Je to bilo pri prvi steklenici, drugi, deseti ali stoti? Kakšna pogostost poseganja po njem je potrebna? V filozofiji pravijo tej zagati »sorites«, z njo so se zabavali stari Grki in si ogledovali stanje na vaši glavi – pri katerem izpadlem lasu zares postanete plešasti? Pri prvem, stotem, tisočem ali desettisočem? Neujemljiva meja se vedno izmuzne: če ste podvrženi procesu, potem bodisi še niste plešasti bodisi ste že. Bodisi še niste alkoholik bodisi ste že. In bodisi še niste paranoik bodisi ste že. Težko bi namreč uvedli tri kategorije ljudi: (še)-ne-paranoike, že-paranoike in potencialne paranoike, kajti zadnji so že prvi ali drugi.

Kakšna je potemtakem vrednost izjave varuhinje? Če odmislimo politični kontekst ugajanja, torej tega, da komu takšna izjava ustreza, potem lahko rečemo, da je prazna. Kajti v »šibki« verziji varuhinja afirmira spoznanje, da govorjenje o prisluškovanju slabo vpliva na vašo sumničavost na način, kot bi lahko rekla, da pitje alkohola slabo vpliva na vašo odvisnost od alkohola. V »močni« verziji pa želi povedati, da afera Sova dejansko kvalitativno poslabša psihično stanje ljudi. Če bi se izgovarjala na prvo branje, bi ji lahko očitali znanstveno »tavtologijo«, zakaj povedala ni nič novega in takega, česar ne bi vedeli že kot laiki: da denimo z vsakim izpadlom lasom postajamo bolj plešasti. Toda ker sledi »močni« verziji, je intenca čudna, tudi če se omejimo zgolj na že-paranoike. Kar želi doseči, je to, da paranoikom ne bi dajali povoda za njihovo bujno domišljijo. Je s tem dobrohotnim ravnanjem sploh kaj narobe, bi lahko porekli? To je približno tako, kot če alkoholiku ravno ne ponujamo steklenice vina, kar je smiselno in terapevtsko. No, le približno tako. Bolj točna analogija bi bila tista, po kateri bi varuhinja trdila, da mediji preveč propagirajo Laško ali katerekoli drugo pivo, s čimer spodbujajo alkoholizem.

Toda med obema primeroma obstaja ena bistvena razlika: tudi če bi predpostavili, da je vzročna korelacija med paranojo in afero Sova trdna, enako pa tudi med alkoholizmom (in ne enostavno pitjem alkohola) in reklamami za alkoholne pijače, se varuhinja za to drugo ogroženo skupino pač še ni zavzela. Iz preprostega razloga, ki je v tem, da se alkoholiki ne pritožujejo (pri njej) nad reklamami ali alkoholom na način, kot se paranoiki pritožujejo nad afero Sova. Pravzaprav obojim po svoje godi in njihovo početje »socialno« osmišlja, razlika je le v naslavljanju. In to je dodatna nerodnost: verjeti, da je tvoja funkcija varovanja človekovih pravic izzvana takrat, ko se ljudje nate naslovijo z zgodbo o zasledovanju. Afera Sova je za poglobitev vaše paranoje namreč kriva prav toliko kot naključna steklenica vina v reklami za vaš alkoholizem. Človekove pravice nimajo s tem nobene povezave, ne za prve in ne za druge.

S tem smo pri jedru zagate: je namreč paranoik, ki pri varuhinji pledira za zaščito svojih pravic, sploh upravičen do zaščite, saj si vendar, kot ugotavlja sama, vse skupaj domišlja? Kaj ima stiska shizofrenika opraviti z njenim resorjem? Že mogoče, da čuti, da je njena naloga ob resničnih stiskah (resnično zasledovanih) ljudi skrbeti tudi za tiste, ki realnost dojemajo popačeno, vendar zaradi tega nima smisla s prstom kazati na realnost in njeno medijsko prikazovanje. Hvalevredno je skrbeti za mentalno zdravje ljudi, toda v danem primeru pravica do njega ali katera druga pač ni bila kršena. Sedanja varuhinja se je za razliko od svojega predhodnika očitno odločila, da namesto destruktivnih učinkov politične paranoje, kot so izključevanje, netoleranca, rasizem in sovražni govor, skrbi za mentalno higieno državljanov iz perspektive svojega siceršnjega poklica. A je zgrešila bistvo svojega trenutnega poslanstva.

 

Boris Vezjak

  • Share/Bookmark
Objavljeno:miks |4.09.2007 | Ni komentarjev »