Arhiv za Avgust, 2007

Argumentacijski triki opravičevanja političnih prevzemov medijev

Recimo, da vas prijatelj v bifeju poskuša prepričati v nekaj, kar ste, zelo verjetno, še včeraj prebrali v kakšnem izmed uravnoteženih časnikov. Njegovo zagrizeno prepričanje o slovenskih medijih je, tako zelo tipično, naslednje: politika vedno sega po njih in si jih podreja, tako ali drugače. To, kar počnejo novi vladarji, so počeli že prejšnji. Ampak za razliko od prejšnjih so se vsaj potrudili jih uravnotežiti in pluralizirati.

Ne zanima nas politično mnenje vašega prijatelja, čeprav bi ga iz povedanega hitro uganili, saj brani aktualno stanje medijske krajine. Kar je primarno narobe z njim, je namreč skrito v argumentativnih zmotah in prevarah, in to kar treh po vrsti. Prva njegova trditev ima argumentacijsko obliko »Vsi to počnejo, politizirajo medije, torej s tem ni nič narobe«. Drugi argument se glasi »Tudi prejšnji so to počeli, torej smejo tudi sedanji«. Tretji je »Novi oblastniki se vsaj trudijo uravnotežiti medije, torej so boljši kot prejšnji«. Kako tehtno je torej njegovo mnenje? Zelo malo.

V nadaljevanju zapisa bomo omenjenim pogostim zmotam poskušali dodati še kakšno. Zanimala nas bo argumentacijska »apologetika« novega stanja, ki situacije novih političnih in lastniških pritiskov na medije in novinarje po svoje osmišlja in brani po tistem, ko so bili ti podvrženi »pluralizaciji«, zakonodajnim, lastniškim in uredniškim spremembam po željah nove, desno usmerjene oblastniške nomenklature. Rezultati so znani: plaz zamenjav, odhodov in odpoklicev, evidence o političnih intervencijah in cenzuri, discipliniranju in kaznovanju novinarjev… Večino teh argumentov srečujemo v politični in javni razpravi sploh, zato so mnogi, predvsem splošnejši med njimi, zgolj njihove variacije. Nosilci izjav so ob prijatelju iz bifeja pretežno še odgovorni in vodstveni delavci v medijskih hišah, novinarji, politiki in intelektualci, največkrat pa je njihova argumentacijska vrednost izraz mimikretične stiske, v kateri so se znašli. Navedimo nekatere najbolj pogoste in popularne rabe:

1. »To počnejo vsi«. Da si medije podrejajo vsi oblastniki, je v tehničnem smislu »napaka iz splošne prakse«: iz dejstva, da vsi počnejo X, še zdaleč ne sledi, da je početi X pravilno, tudi če bi bila premisa resnična.  Protiprimer je jasen: če vsi ljudje kradejo, verjetno še ne mislimo, da je s krajo vse v najlepšem redu. Premislek je nevaren, ker politično silno učinkovito deluje. »Vsi ste isti«, resignacijski argument ekvidistance, je zelo popularen med državljani, ki se v nekem trenutku utrudijo obtožb obojih in potem podprejo »status quo«, kar seveda ustreza vodilnim v medijih in njihovim političnim botrom.  Prepričanje, da bo vsakdo na oblasti prevzel medije, ob tej svoji funkciji zakrivanja očitno po tihem sprejme kot nujno zlo vsakršno, še tako brutalno politično vpletanje vanje, s tem pa se izmakne pravemu vprašanju: je upravičljivo ali ne? Včasih se ta argument ponuja celo v obliki, po kateri bi vse drugo bilo nenavadno: »Precej čudno bi bilo, če si kakšna politična opcija ne bi želela medijev čim bolj po lastnem okusu.« (M. Makarovič)

2. »Tudi prejšnji so to počeli«. Izjemno popularen trik podleže zmoti, ki ji tehnično pravimo »tudi ti«: iz dejstva, da nekaj počnejo drugi, še ne sledi, da smemo enako postopati tudi sami. Če so vaši predhodniki pokradli polovico podjetja, v katerem ste zaposleni, to še ne pomeni, da smete nadaljevati njihovo uspešno tradicijo; preverite na sodišču. V tej zmoti se ponavadi skriva še dodatna prevara: nikjer ni zares dobrih dokazov, da so to počeli tudi »oni«. Podporni dokaz temu je običajno zlizana floskula o tem, da so prejšnji vladarji bili fini, sedanji so pa pač, nerodni in nespametni, ob tem grobi; mimogrede bodi povedano, da je takšna uvedba kvalitativne distinkcije že po sebi zavajajoča, ker uvede nedokazano »finost« prejšnjih prijemov. A ne pomaga, kajti naloga sogovorca bi morala biti, da se do pritiskov na novinarje opredeli.

3. »Zdaj imamo vsaj pluralne medije«. Tehnično pravimo zmoti »zahteva po dokazu« (oziroma imamo neresnično premiso in torej slab argument), kajti v njej smo predpostavili nekaj, kar bi morali šele dokazati, namreč da je do uravnoteženja zares prišlo in je zato scena boljša.  Celo več:  slednje se je izkazalo za perfidno geslo osvajanja medijev, postalo je evfemizem zanj. Ti so morali zato skozi dve fazi: v prvi se jih je lastniško in kadrovsko prevzelo iz imaginarnih razlogov neuravnoteženosti, nepluralnosti  in nesproščenosti. Za ta namen je bilo treba ustvariti vtis pravilnosti diagnoze, češ mediji so bolni in potrebujejo terapijo. Tisti, ki še zmerom govorijo o uspešni operaciji, zgolj opravičujejo poterapevtske kontraindikacije, ki se kažejo v obliki protestov in vse številnejših poročil o pritiskih in cenzuri. Ker imamo zdaj menda pluralne medije, slabih učinkov skoraj ni, ker vse objavijo drugi: »Res pa je, da ni tako hudo, če je nekaj v nekem mediju zagotovo objavljeno.« (M. Makarovič) V javnem obtoku je tudi čisti pendant zgornji ideji: stanje ni hudo, saj bodo iz Dela prebegli novinarji že našli službo na Dnevniku. Takšna izjava pomeni bankrot  stališč o avtonomiji, ker implicitno sprejema cenzuro, odpuščanje novinarjev in še marsikaj. Varianta izpeljave iste zmote je trditev, da je zato, ker imamo več heterogenih medijev, »skupek informacij v Sloveniji absoluten, pluralen in popoln.« (D. Slivnik) Bizarna ugotovitev je povsem nedokazana in znova pristaja na posege v avtonomijo.

4. »Novinarji so pretežno levičarsko pristranski«. Že-spolitiziranost novinarjev in »historično levičarstvo« (D. Slivnik) sta pravi motiv, da se  tarnajoči  in menda nesvobodni novinarji priglašajo k besedi, torej njihova ocena ni zares merodajna. Ne moti jih cenzura, v napoto so jim novi gospodarji. A tega novinarji ne povejo naravnost, ker bi »razkrili političnonazorsko noto govorcev in s tem pokvarili vtis profesionalističnega in znanstvenega diskurza.« (M. Makarovič) Izpeljava je hudo pomanjkljiva. Za to, da bi ugotovili, da novinarsko svobodo pri nas ogroža desnica, kot novinar ali kdo drug ne rabite biti levičar, tu je nekdo podlegel zmoti »ne sledi«. Lahko jo tudi obrnemo in dobimo »napačen vzrok«: zato, ker so novinarji levičarji, zdaj tolčejo po desnici pod pretvezo okrnjene avtonomije. Za takšno stališče, češ novinarsko splošno levičarstvo je vzrok za proteste, se ne navaja nobenih dokazov. Makarovič izpeljuje iz teze še nekaj paralelnih enako nedopustnih trditev, denimo o sprenevedanju medijskih strokovnjakov, ki ne povedo naravnost, da jih moti oblast desnice, prejšnja jih pa ni, ali pa o razlogih levičarstva novinarjev, ker jih za takšne bojda naredita fakulteta in delovno okolje.

5. »Prave žrtve smo bili mi, ne vi«. Sklicevanje na čustva igra na karto »slamnatega moža«: razpravo želi odtegniti aktualnim dogodkom političnih pritiskov in cenzure v sfero dogodkov iz preteklosti. V njej želimo tezo zamenjati za neko drugo, pri kateri si obetamo boljši izkupiček v debati in je za naš nastop ugodnejša. Ob tem se protagonisti običajno radi sklicujejo na neprimerljive zgodovinske okoliščine in stanja (tipa »Jože Pučnik je bil zaradi svojih zapisov obsojen na samico, zdaj  pa povejte, kdaj so nazadnje koga obsojili pod vladavino Janše«). Problemi so seveda tukaj in zdaj, aluzija na totalitarne trenutke pa sedanje situacije v medijih pač ne naredi za bolj demokratične.

6. »Kje pa ste bili takrat«. Izjemno, že tragikomično popularen prijem, ki boleha za prejšnjo zmoto in pogost način individualne obrambe pred obtožbami, s katerimi nekateri (redki) posamezniki relativizirajo evidence o  pritiskih na medije. Znova smo v »prekršku« nerelevance: kaj smo ali nismo počeli  v nekem preteklem primeru »takrat«, pač nima nobene povezave in učinka na resničnost  in pravilnost našega stališča v dani situaciji. Aludiranje v ozadju je običajno motivirano s sporočilom, ki se glasi: vaše presoje so subjektivne, zato se odzivate v enih primerih, v drugih pa ne. Kot že rečeno: tudi če bi to bilo res in bi medijski ocenjevalec (nekoč) bil pristranski, to ni relevantno za opis aktualne teme, od katere nas sogovorec največkrat želi pobegniti. Kar v ozadju poganja takšno logiko pripisa, je vselej zlizana zgodba iskanja političnih motivov za vaša stališča (novinarjev, medijskih strokovnjakov, novinarskih združenj), s čimer se jih diskvalificira in jemlje težo izrečenim trditvam.

7. »Odvečnost vojne med novinarji«. Abstraktne obtožbe prizadetih in protestirajočih novinarjev so odveč, če se sklicujemo na mir in red v svojih vrstah: »Slovenski novinarji se iz psov čuvajev  spreminjajo v stekle pse, ki grizejo drug drugega. Pri tem so najbolj glasni tisti, ki jih nehigienična povezava politike, gospodarstva in medijev ni motila, ko je bila na oblasti LDS.« Neizrečeni poziv k spravi se v dani percepciji nujno bere kot apel po tem, naj novinarji o svojem stanju raje molčijo pred javnostjo in razkriva, da se avtorica ne strinja z »glasnimi« kolegi. Problem nastane, ko se steklina razširi  po tujih ustanovah nadzora in tudi zanje posredno velja, da so stekle. Drugi del v izjavi sloni na miselni operaciji »kje pa ste bili takrat«.

8. »Politika je zgolj izkoristila slabosti medijske neavtonomnosti«. Argument je zaradi abstraktnosti predvsem popularen pri (tudi levičarskih) kritikih. Gre pa nekako takole: ker pri nas še ni medijske avtonomije, tudi grehi te vlade niso kaj posebnega. In se ji pol oprosti, saj je zgolj izvlekla profit iz tistega, kar ji je bilo ponujeno. Ampak zakaj tega niso naredile prejšnje? Saj vendar kritiki prejšnje oblasti trdijo, da so! In kje je razlika? Ob generalizaciji takšne, večinoma celo dobronamerne ugotovitve, se znova podleže zmoti velikokrat celo nehotene menjave teme: že res, da mediji pri nas niso dovolj samostojni iz lastniških in drugih razlogov, toda zdaj se v to avtonomijo direktno posega, lastniška razmerja pa teh nikakor ne upravičujejo, četudi bi  odmislili vse varovalne mehanizme, ki jih novinarji imajo na voljo (in so ponavadi kršeni). S premikom poudarka debate se lahko naredi čudeže.  Nekateri mladoekonomisti so tezo o državnem lastništvu medijev uporabljali izrazito kulpabilizirajoče, saj jih je zanimal zgolj svoj privatni kritikastrsko ekonomski poudarek zgodbe.

9. »Sami ste si krivi, ker se ne strinjate z nami«. Ena najbolj bizarnih apologij iz laboratorijev mladoekonomistov, ki se je niso zmogli domisliti niti največji rablji v uredniških vrstah. Miselna operacija je tale: novinarji pred leti niso dovolj pisali proti državnemu lastništvu medijev in povezavam med njimi in gospodarstvom, zato je prav, da se jim dogaja odvzem svobode. Argumentacija je perverzna dvakrat: najprej zato, ker odkrito prepoznava in sprejema discipliniranje medijev. Drugič pa zato, ker razume stanje stvari kot pravično kazen. Lep primerek zamenjave moči argumenta z argumentom moči, ko se s sklicevanjem na batine opravičujejo nečastni dosežki novodobnih cenzorjev in preganjalcev novinarjev iz razlogov nesposobnosti.

10. »Ni nesvobode, so le nezadovoljni levičarski pisci«.  Z mediji ni nič narobe, zgodbe o strahovih vzpodbujajo intelektualci in mnenjski voditelji, pravi ta argument, ki želi raztopiti problem s preusmeritvijo pozornosti k »neuravnoteženim« strokovnjakom.  Težave si zgolj umišljamo, ustvarja jih iluzija, ki je rezultat njihove grenkobe: »V bistvu je to, kar moti večino kritikov »nesvobode javne besede«, izguba lastnega privilegiranega položaja. Levičarsko usmerjeni mnenjski voditelji so namreč izgubili ekskluzivno pravico do javne interpretacije družbenih in političnih pojavov. (M. Tomšič) S tovrstno zmoto sklicevanja na užaljeno pristranost seveda nismo pojasnili ničesar in smo pritiske na novinarje dobesedno razglasili za fantazmatske. Bolehna predpostavka, ki velikokrat poganja takšen in še kakšen podoben premislek v ozadju, je tale: če oseba A trdi, da slovenski mediji niso pod nobenim političnim pritiskom, in če oseba B trdi prav nasprotno, potem imata obe prav. Dati prav zgolj eni bi bilo preveč ekskluzivno!

Zgornji obrambni argumenti v podporo novi medijski situaciji so usmerjeni v »človeški faktor« in opisujejo splošne očitke, povezane z ravnanji novinarjev oziroma njimi samimi. Njihov skupni imenovalec je, da so protesti, vključno s tistimi strokovnjakov in cehovskih združenj, neupravičeni, pristranski in politično inspirirani.  V to skupino spadajo še jasne, največkrat čisto osebne diskreditacije (novinarji so spolitizirani, blatijo Slovenijo, gre za »domače sikofantstvo« in »denunciacije« (V. Simoniti)). Drugi del »apologetik« pa se dotika konkretnih novinarskih praks, pojasnjevanj zarot ali negativnih učinkov ravnanj in ukrepov ter včasih celo početja, ko so novi medijski oblastniki ujeti »in flagranti« v kršenju medijske in delovne zakonodaje ali etičnih kodeksov. K njim se povrnemo kdaj drugič, vendar zaradi metodološke razmejitve vendarle omenimo nekatere med njimi. Sem sodijo po eni strani nepogrešljive teorije zarote (za medijskim komplotom stoji Milan Kučan (Mag), konkurenčni časopis, škodovanje časti in dobremu imenu hiše (D. Slivnik), ipd.), po drugi pa ad hoc racionalizacije ravnanj (»spremembe so potrebne, ker nam pada naklada«; »pri nas sploh nimamo cenzure, ker je cenzura poseg države v medije« (P. Jančič); »cenzura je marsikdaj res samo izgovor za slabo delo« (R. Gerič); »vsako vodstvo ima avtonomno pravico nastaviti urednika in ta sebi podrejene«; »novinarji odhajajo samoiniciativno iz domnevno političnih razlogov« (D. Slivnik); »novinar je ravnal neprofesionalno, ker je žalil (npr. premierja z omembo psa)«.

Boris Vezjak

  • Share/Bookmark
Objavljeno:miks |3.08.2007 | Ni komentarjev »